Ne vidiš šumnikov? Uredi pesem!
Smayo
Le Ena
[ Neznan ]
veš.. včasih je v življenju
le ena.. vse kar rabš..
le ena!
ena služba ena plača en prekleti mesec,
ena senca ena cesta en zelo osamljen pešec,
sonce mi na hrbet tetovira svoje žarke,
medtem ko sanjam funte, evre, dolarje in marke,
vročina prži, mrzu švic mi dol po hrbtu teče,
dobim ga mal v oči, pa zdej mižim ker to ful peče,
nosm težke noge, one mene več ne morjo,
veš da si u pizdi ko te prsti za mal pavze prosjo
sanjam vse kar nimam pa želel bi si imet,
plastiko brez meje, da objadral bi cel svet,
svet je lep, ja Zlatko, je èe ga lepo živiš,
ne da pa da se vlečeš iz mesca v mesec kot cerkvena miš,
zamižiš na en oko, da zgine pol problema vsaj začasno,
sranje, na reklamah pošljem v pizdo krasno,
jasno si predstavlam, kako bi rad živel,
a se zmrači ko se zbudim, ker tega nam imel
delu sm napake za katere mi je žov,
več newem kaj narest da vse bilo bi prov,
dov velik bi tega, da opravm to živlensko šolo,
to je moja pot, za katero rabm močno volo
tko pa eno samo željo mam in sicer da grem stran
vedno skušam bit vztrajen amapk tole je zaman
priznam, vsaki dan sam tuhtam ko nej to končam
vidu mnoge sm izhode, zdej se skrivat več ne znam
poslušam tole pesem, ko me vsaka nota veže,
poslušam nežno melodijo ki me v dušo reže,
sploh pa, težke so stopinje, ko sam po poti hodim,
spomin vleče me na stran, pa sam težko presodim,
sranja je blo več k dost za življenja tri
nebi menju tega, to sm jst, in enkrat se živi
šou sm od obupa do brezupa in nazaj,
z eno samo željo da lahko ponovu bi še kdaj
ogledujem tuje si oči, a tebe vidm v njih,
slišu tvoje sm besede pa čeprov blo vse je tih,
držim te za to roko ki me vodi kamor greš,
veš, rad bi hodu sam, pa mi nikoli ne pustiš,
bojiš se da še nism zrel za vse kar čaka tam
priznam, premehke noge mam da bi lohka taval sam,
a čas prinaša svoje, tko prnesu je ponos,
ki se kruši vsakič ko se dovolm komu nost,
velikrat bla si na kolenih, a nikol klonila,
ko dvom se je pojavu, zmer prov si se odločila,
svoje si nardila, dobro sina si vzgojila,
zdej si ti na vrst za life, prevzemam Ti krmila,
šel sm od obupa do brezupa in nazaj
z eno samo željo da lahko ponovu bi še kdaj
dovol da vežem, neki teže tud na moje rame,
čas je zame, da pomagam nost breme stare dame..
moje mame.. hvala ti..
le ena.. vse kar rabš..
le ena!
ena služba ena plača en prekleti mesec,
ena senca ena cesta en zelo osamljen pešec,
sonce mi na hrbet tetovira svoje žarke,
medtem ko sanjam funte, evre, dolarje in marke,
vročina prži, mrzu švic mi dol po hrbtu teče,
dobim ga mal v oči, pa zdej mižim ker to ful peče,
nosm težke noge, one mene več ne morjo,
veš da si u pizdi ko te prsti za mal pavze prosjo
sanjam vse kar nimam pa želel bi si imet,
plastiko brez meje, da objadral bi cel svet,
svet je lep, ja Zlatko, je èe ga lepo živiš,
ne da pa da se vlečeš iz mesca v mesec kot cerkvena miš,
zamižiš na en oko, da zgine pol problema vsaj začasno,
sranje, na reklamah pošljem v pizdo krasno,
jasno si predstavlam, kako bi rad živel,
a se zmrači ko se zbudim, ker tega nam imel
delu sm napake za katere mi je žov,
več newem kaj narest da vse bilo bi prov,
dov velik bi tega, da opravm to živlensko šolo,
to je moja pot, za katero rabm močno volo
tko pa eno samo željo mam in sicer da grem stran
vedno skušam bit vztrajen amapk tole je zaman
priznam, vsaki dan sam tuhtam ko nej to končam
vidu mnoge sm izhode, zdej se skrivat več ne znam
poslušam tole pesem, ko me vsaka nota veže,
poslušam nežno melodijo ki me v dušo reže,
sploh pa, težke so stopinje, ko sam po poti hodim,
spomin vleče me na stran, pa sam težko presodim,
sranja je blo več k dost za življenja tri
nebi menju tega, to sm jst, in enkrat se živi
šou sm od obupa do brezupa in nazaj,
z eno samo željo da lahko ponovu bi še kdaj
ogledujem tuje si oči, a tebe vidm v njih,
slišu tvoje sm besede pa čeprov blo vse je tih,
držim te za to roko ki me vodi kamor greš,
veš, rad bi hodu sam, pa mi nikoli ne pustiš,
bojiš se da še nism zrel za vse kar čaka tam
priznam, premehke noge mam da bi lohka taval sam,
a čas prinaša svoje, tko prnesu je ponos,
ki se kruši vsakič ko se dovolm komu nost,
velikrat bla si na kolenih, a nikol klonila,
ko dvom se je pojavu, zmer prov si se odločila,
svoje si nardila, dobro sina si vzgojila,
zdej si ti na vrst za life, prevzemam Ti krmila,
šel sm od obupa do brezupa in nazaj
z eno samo željo da lahko ponovu bi še kdaj
dovol da vežem, neki teže tud na moje rame,
čas je zame, da pomagam nost breme stare dame..
moje mame.. hvala ti..
Pesem smo zapeli že 386 krat.
tamyka <3* 29. October
Smayo fuuL mas dobre komade...besediLa mas naiiLepsa...vsak dan posLusam tvoiie pesmi.se tak napreii ♥*